30. april - Dan travniških sadovnjakov

29.04.2021

V Srcu Slovenije se pridružujemo evropski pobudi ohranitve visokodebelnih travniških sadovnjakov in Dnevu travniških sadovnjakov, ki bo potekal 30. aprila, letos prvič po vsej Evropi.

Na ta dan si lahko v Gradišču pri Lukovici 14 med 10.00 in 16.00 ogledate Sadjarski muzej Tepka, ki je bil postavljen v okviru evropskega projekta Travniški sadovnjaki na pobudo Kmetijskega inštituta Slovenije v sodelovanju z Ekološko kmetijo Pr’ Matet.

Na našem območju ima pomembno vlogo pri ohranjanju te pomembne kulturne dediščine tudi Sadjarsko-vrtnarsko društvo Tunjice, ki bo skupaj z Biotehniško fakulteto, Zvezo sadjarskih društev Slovenije in drugimi organizacijami poskrbelo za promocijske dogodke na temo ohranjanja biotske pestrosti rastlinskih in živalskih vrst in širšega družbenega pomena, ki ga imajo travniški sadovnjaki v evropskem prostoru.

Zaradi »korona ukrepov« bo letos organiziranih le nekaj dogodkov v nasadih, v medijih pa bomo lahko videli vrsto primerov dobrih praks, ki v Sloveniji potekajo za ohranitev travniških sadovnjakov.

Travniški sadovnjaki včeraj, danes, jutri

Razvoj travniških sadovnjakov sega v Sloveniji v obdobje 17. stoletja, ko je sadje predstavljalo dragoceno hrano za preživetje kmečkih ljudi. Predvsem manj uporabna zemljišča in strmejše lege v bližini domačij so kmetje zasadili z nabranimi sejanci, na katere so kasneje cepili različne sorte. Kmečki vrtovi so bil zasajeni z različnimi vrstami sadja, ki je služilo za samooskrbo s sadjem in predelavo viškov v jabolčnik, kis, žganje ali suho sadje. Sadju so praviloma namenjali majhno pozornost pri oskrbi, kar se je poznalo pri neizenačenih pridelkih. Največjo oskrbo je predstavljala paša živine, ki je nasade gnojila. Obhišni vrtovi so varovali domačije poleti pred vročim soncem in pozimi pred mrzlimi vetrovi ter ščitili strma zemljišča pred erozijo. Za širjenje sadovnjakov so imeli veliko zaslug kmetje, ki so znali cepiti, saj so iskali divjake v naravi in nanje cepili različne sorte iz okolice. Šele, ko so se začele razvijati prve drevesnice v 19. stoletju, so k nam začele prihajati tuje sorte iz različnih dežel. Najbolj se je travniško sadjarstvo razvilo na Štajerskem, od koder so jabolka izvažali tudi v tujino.

Pomemben mejnik v razvoju travniških sadovnjakov predstavlja leto 1921, ko je bilo ustanovljeno Sadjarsko društvo za Slovenijo. Bogato delo v številnih podružnicah je bilo podprto z izdajanjem strokovnih časopisov in izdajo Sadnega izbora za Slovenijo.

V obdobju razvoja intenzivnega kmetijstva so travniški sadovnjaki začeli zgubljati na pomenu. Na veljavi so pridobivale novejše ameriške sorte jabolk, ki so zahtevale intenzivnejšo oskrbo in so bile tržno bolj zanimive.

Danes, ko se je število travniških sadovnjakov občutno zmanjšalo in ko je ponekod porušeno ravnovesje v naravi, jih gledamo na drugačen način. Njihovo vlogo ocenjujemo bolj celovito iz različnih zornih kotov. Vedno bolj poudarjamo izgled kulturne krajine, kjer travniški sadovnjaki predstavljajo prepoznaven del krajinske podobe. Mnoga naselja po Sloveniji s ponosom nosijo imena po sadnih vrstah, ki so v preteklosti tam dobro uspevala. Še se spomnimo sadnih drevoredov ob cestah in kapitalnih sadnih osamelcev, ki predstavljajo del kulturne dediščine. Danes se nam tu ponujajo nove vsebine doživljajskega turizma in pestre turistične ponudbe, povezane z drevesi, sadjem in izdelki iz travniških sadovnjakov.

Travniški sadovnjaki imajo zelo pomembno vlogo pri ohranjanju biotske pestrosti in ogroženih vrst. Dupla v njihovih deblih in velike krošnje nudijo življenjski prostor in hrano številnim pticam, netopirjem, hroščem, divjim čebelam in drugim žuželkam. Ponekod je ohranjanje starih sadnih dreves ključnega pomena za zelo ogrožene vrste ptic, npr. smrdokavro in velikega skovika. Ohranjanje biotske pestrosti z velikega številom živih bitij pomaga vzdrževati ravnovesje v naravi. Vse to pa nam ponuja bogat nabor vsebin za učne poti, kjer bodo otroci lahko spoznavali nekatere živali in naravne zakonitosti medsebojnih povezav živih bitij v ekosistemu.

Velikega pomena predstavlja tudi ohranitev avtohtonih in starejših sort, z vidika ohranjanja genskega materiala. Še posebej smo lahko ponosni na slovenske avtohtone sorte: Dolenjsko in Gorenjsko voščenko, Goriško sevko ter Bogatinko. Kvalitetni izdelki teh sort bi lahko pridobili certifikat višje kakovosti in bi predstavljali dragoceno ponudbo. Tudi sadje iz ostalih starejših sort je zelo primerno za predelavo v kakovostne ekološke izdelke posebne kakovosti. Tega se zavedajo predvsem tisti, ki v današnjem tempu življenja dajo nekaj na zdrav način življenja in zdravo prehrano. Ti bodo še posebej znali ceniti drevesa kot bivalni prostor v naravi in samo energijo dreves.

Slovenija se je v preteklosti uvrščala v sam vrh evropskih dežel po številu visokodebelnih dreves na prebivalca. Travniški sadovnjaki so naša posebnost, na kateri bi lahko gradili elemente prepoznavnosti. V zadnjih letih je bilo izvedenih nekaj uspešnih projektov za oživitev travniških sadovnjakov v različnih delih Slovenije. Pohvalno je tudi sodelovanje različnih strok: kmetijske, okoljevarstvene, krajinske, kulinarične in turistične. Zavedamo se, da bomo s tesnim sodelovanjem še učinkovitejši pri ohranjanju travniških dreves. Drug od drugega se lahko veliko naučimo, uspele prakse pa lahko prenesemo tudi v druga okolja.

Svoj kamenček v mozaiku  oživitve travniških sadovnjakov lahko prispeva tudi vsak izmed nas, ki se zaveda širšega pomena travniških sadovnjakov in kupuje izdelke iz starejših sort.

Dodatne informacije: Janez Gačnik, Zveza sadjarskih društev Slovenije

Nazaj | Arhiv